Zdajle traja zadnji teden predpriprav za moje letošnje potovanje; zato tako malo zapisov. Ne bo me od 17.7. do 21.8. Ničesar ne obljubljam: če se bom nahajal blizu računalnikov, ki srkajo internet, bom vrgel kakšno notico še sem, na “blog”. Ostalo se nahaja na širokih dlaneh naključja.
Kresnice, kamni, tišina. Največji del našega video festivala smo zaključili včeraj - s koncertom Silence v Lapidariju. Danes čaka še zaključek v mladinskem centru. Če bom napisal kaj daljšega, bo to šele drug teden… In 17. odhod, nazaj na Kitajsko. Blog bo vmes nereden.
Še vedno sem malce šokiran od včerajšnjega filma - bog, kako pomaga, če ne pričakuješ ničesar. Nočna straža Bekmambetova mi ni naredila veliko; spominjam se, da je premogla nekaj zanimivo posnetih scen, ampak sicer je bila še ena “verzija” epske fantastike. Wanted? Who cares. Zdaj sem se pripravljen stavit - da je Rus ime, od katerega še lahko marsikaj pričakujemo. Wanted je sicer akcijsko sranje, amalgam desetih najbolj popularnih ZF filmov zadnjih let, Fight Club, ki leti skozi Matrico in vmes poseka Minority Report, a četudi pustimo na strani dejstvo, da takle scenarij ni enostavno napisati - zaradi domišljije, zaradi “energičnosti”, zaradi “flowa” - ker “teče” - ostane zadovoljstvo zaradi načina, kako ga je Bekmambetov posnel. Pravzaprav sumim, da je z režiserjem nekaj narobe. Da je boln. da resničnost kafkovsko vpije nanj - da ima vsaka najmanjša podrobnost svoj krik, da imajo slike svoj glas, in Bekmambetov trenutno le išče način, kako to gledalcem pokazati. V akcijskem žanru to pomeni, da smo dobili John Woojevski film, v katerem fizikalije postanejo balet, v katerem ima vsaka krogla težo sonca in okretnost vetra, in v katerem stres postane nekaj otipljivega.
Mislim, da je labodji spev Bekmambetova sporočilo, da nas kulturni kompromis, v katerem živimo, blokira in slepi, da ne izkoriščamo svojih potencialov; da lahko slišimo, vidimo, čutimo več, in da “moramo” iskati večjo polnost čutov. (Napisano na tak način se sliši dolgočasno.) Verjetno bi najboljše orodje za to sporočilo bila mešanica med urbano fantastiko in dramo - to je film, ki ga Bekmambetov išče. Ampak morda se bo nazadnje izpostavilo, da je bilo iskanje “boljše” kot najdenje; ali pa vsaj bolj zabavno.
Prvič po slabih desetih letih, odkar redno tedensko gledam vse starte v Sloveniji - startov ni. Hja, My Bluberry Nights v Ljubljani. In Težko je biti fin v Metropolu. Ampak ni jih v Planetu (Nataša se je znašla s starimi art uspešnicami), in ni jih v Koloseju. Filmov ni. Nada. Niente. Zip it. Vakuum. Črna luknja. Pa vprašanje, če bi Hawkins znal tole razložiti. Povedati - zakaj. Ker jih nimajo distributerji, ja. Ampak zakaj jih nimajo distributerji in zakaj Kolosej še vedno ne vzame Blitzevih filmov in zakaj se tudi za julij napovedujeta dva podobna tedna in zakaj menda v Koloseju ne bo igral zadnji Batman, in in in. Nič, nula, prazno - tema. Ne tema v dvorani, ampak v kinoprojektorjih. A se Kolosej razpušča ali kaj?
Edward Norton je tisti igralec, ki se vedno transformira - zgleda nedolžen, v resnici pa ni. Nekoč je že “igral” Brada Pitta. Verjetno bi vloge Volkodlaka ali Dr. Jekyll / Mr. Hydea bile popolne zanj. Tokrat je Hulk. Ga odigra slabo? No, glede na to, da ima izkušnje s “to vlogo”, jasno, da mu steče. Ampak dober - ni.
Težko je biti dovolj dober pri tej zgodbi. (Govorim o “origin story”.) Nisem prvi, ki je opazil (pha) težavo s Hulkom. Kadar gledamo Brucea, in to je večino časa, mora biti nekaj v zvezi z njegovim likom in okoliščinami dovolj “močno”, da vzdrži čakanje - in čakanje je vedno vmešano - na alter ego, Hulka. A “veliki zeleni” ponuja drugo težavo - ko se enkrat pojavi, ga ne moreš gledati dolgo; vse, kar zna, je uničevati. On je kot Godzilla; predstavljajte si film o Godzilli brez razmišljujočih nasprotnikov. Pisanje tega scenarija je kot igranje z dvema srednje dobrima kartama. Vedno iščeš način, kako ju sestaviti v eno močno karto. Ang Lee - on je svoji verziji filma dodal hud par otroško starševskih težav, arhetip Lepotice in zveri, arhetip racionalnega človeka / človeka nagonov, plus svoj stalni motiv “ubežanja iz zadržujočih norm”; Hulk je pri njemu poosebljenje tega motiva. Hulk je polet Zhang ZiYi iz gore Wushan (sem si dobro zapomnil?), Hulk je odnos ljubimcev iz Se, jie. Hulk je Gora Brokeback.
Pri Leterrierju… zabavno je, da film sploh ni slab. Ima ritem. Razume, da “rabi” dramo, in drama je tam. Ples akcije in drame ima ritem. Ampak nima kaj veliko več. Gledati ta film je kot gledati Ang Leejevo verzijo…. le da so ven odrezane vse stvari, ki bi lahko motile oboževalce, noter pa so šle vse stvari, ki jih bodo pritegnile. Fantje, Lue Ferigno in Robert nista tam zaradi homaggea. Vse je seštevanje. Marvel misli takole: če bo v filmu Lou, bo v kino prišlo še 1.000.000 oboževalcev TV serije, če drugega ne, zato, ker bomo pokazali, da vemo, da je obstajala.
Meni pa dol visi za Louja.
Ampak nazaj na problematiko dveh srednje močnih kart. Pravzaprav ne dojemam - in na nek način me to najbolj moti pri filmu - kako so lahko tisti, ki so si strip “izmislili”, tj ga lansirali, pozabili oziroma napačno razumeli nekatere tako osnovne stvari. Hulk se sproži zaradi jeze. Zakaj Bruce potem ne more seksati? Ker je sado mazo? (Betty očitno ne bi imela nič proti “zelenemu seksu”.) Zakaj se spremeni v Hulka, ko skoči iz aviona - ga to razjezi? Se gre za strah, razburjenje nasploh, ali kaj? Odločite se, prosim. Vsaka takšna odločitev žrtvuje karto v špilu. Ni treba, da ste Einsteini ali da računate, da smo Einsteini mi. Ampak vsaj malo konsistence - ?
In tu so stvari, ki bi lahko bile “ohranjene” - ki ne bi smele imeti zveze s strahom “pretiranih misli”. (Tu bom končal; vse, kar cenim pri Angu in ne cenim dovolj pri zadnjem Hulku, se vidi v tej razliki.) Ko tokrat Betty Brucea vpraša, kako se počuti, ko je Hulk, on pravi, da se počuti, kot da ima možgane prepojene z LSDejem; in pripomni, da je vse, kar želi, da Hulk gre, ona pa se zdi glede tega negotova - čeprav na koncu, malce brezveze, zamenjata vlogi.
Torej je zadet. Tudi za to mi dol visi.
Pri Angu, isto vprašanje, Bruceov odgovor:” Še vedno se zavedam, da se nahajam nekje znotraj tega. In veš, kaj, Betty - ? Všeč mi je.”
Ta odgovor pa zadane.
Zdi se, da tokrat skoraj rabim napisat tekst za tale blog, da si razčistim misli o filmu, o katerem sicer niti ne bi hotel preveč razmišljati. Ne, ni mi bil všeč Seks v mestu, in tega dejstva blog ne bo spremenil; toda čeprav sem pričakoval, da bo film hit, nisem pričakoval, da bo tolikšen hit, in zdaj se že počutim, kot da je Seks v mestu konkretna konica (neobstoječe?) tihe vojne med ženskim in moškim spolom; tiste vrste film, pri katerem moški enostavno nimamo vstopa. Ta ideja gre dlje - in ima svojo preteklost - vidite, že ogromno časa je ta slavna poletna blockbuster sezona namenjena moškim filmom. Akcionerjem. Superherojem. Hja, saj se najde vmes kakšna romantična komedija, a je takoj dovolj prilagojena, da moški spol ravno ne umira, ko se znajde v kinu ob svoji partnerki (ali potencialni partnerki). In ne ravno mimogrede, koliko drugega terminskega časa v kinodvoranah je namenjenega “ženskim lahkotnim temam”, ženskim Indiana Jonesim, če hočete, Esmeraldam? Malo. V vsakem primeru pa je poletna sezona moška lokacija. In ta je sedaj uzurpirana. Ženski film je markiral svoj teritorij na moškem terenu. Boy George je zapel na finalu nogometne tekme.
Iz Kolosejeve internetne strani: “Ženske si ga morte pogledat! Samo ženske!!! Pa seveda s prijateljicami(obvezno)!!! Prvič sem doživela, da so v dvorani bile same ženske!!Poseben dogodek, res!”
Slišite to navdušenje? Moški smo ogroženi!
Ta stavek o Boy Georgu odpira drugo polje misli. Večina moških - in kritikov - filmu predvsem zameri pomanjkanje zapleta in antipatične karakterje. Jah, iste težave sem imel. Itak me ne zanima film, v katerem je glavni cilj glavnih karakterjev poroka; in če že, potem se mi morajo fimarji SILNO potruditi, da naredijo te karakterje simpatične. In tu si sploh ne morem pomagat: niti za sekundo nisem mogel kaj drugega kot sovražiti vsakogar v filmu. Izumetničeni, praznoglavi, drama queens, razvajeni. Ampak saj tole ni povpreček ženskih (ali moških) karakterjev - vsaj ne iz okolja, ki ga poznam; tole so mokre sanje gejevskih div.
Pet minut po tem, ko sem zapisal ta stavek, sem na internetu ujel citat Lauren Hutton o “junakinjah / cipah”, in “gejevskih piscih scenarija”. In šel desetkrat preverjat. Lauren je preveč napadalna brez potrebe - ampak film je res mokra sanja gejevskih div!
Pravijo, da le geji - karkoli ta beseda pomeni, moje opredelitve so namreč bližje Kinseyevemu sklepanju - vedo, kakšna naj bi bila “prava ženska”. Seks v mestu kaže, da se večina ženskega spola s tem strinja; in da rabi “svoje fantazije”.
In medtem ko bi še lahko pisal o “tehničnih napakah” filma, ki jih bom vedno argumentiral - neverjetni dialogi, slaba uporaba naracije, ki sledi nefilmskemu načelu “govori, ne povej”; slaba igra… ostaja dejstvo, da so ta “nefilmska načela” “postala” ženska - morda prav zato, ker je sicer toliko prostora v filmu namenjenega moškim načelom; in da je najbolj povedna stvar, ki jo lahko rečem glede filma, da se niti od daleč ne dotika nobenih mojih fantazij.
Vsaj ena njena knjiga je prevedena v slovenščino. Sundial in the Grave? Mislim, da sem jo celo poskusil brati, a je prevod tako zanič, da mi je ostala v grlu kot kost, in zaradi tega poskusa sem se ponovnih poskusov izogibal - čeprav sem pisateljico imel na spisku. Njena Ash #1 - The Secret History je prišla kot popoln šok.
Mary ni mojstrica.
(Kratek diskurz o mojstrih: mojstri pišejo knjige, ki nimajo nujno domišljenega zapleta, dodelanih karakterjev, nenavadnih okoliščin, sapojemajočih “sporočil” - če so sporočila sploh argument “za” - temveč je vsaka njihova beseda, vejica, prazen prostor med besedami, tako prežeta s strastjo in nujnostjo, da ritem njihovih besed povzroča Amazonko nekje v ozadju branja, da nenadoma povsem navadne, povsem vsakodnevne stvari postanejo obsijane z lučjo druge perspektive. Njihov ton pove več kot tisto, kar je napisano. V njihov svet se vračaš, ker je njihov. So skoraj pesniki. In tako naprej.)
Takoj za njimi pridejo dobri delovni ljudje, in nič nimam proti, če bi bil en od teh, in Mary je ena od teh. Jasno je videti, kako sestavlja roman, ampak užitek je to gledati; besede ne kričijo po ničemer drugem, v ozadju ni nobene Amazonke, toda karakterji, motivacije, okolja so - predvsem - jasno zamišljeni, dovolj nenavadni, da služijo kot trnek, in pisatelj(ica) dovolj očitno uživa v skladanju, da tudi to pritegne. Dobri delovni ljudje so kot sladoledarji na morju, ko žonglirajo s kupicami. It’s only ice cream, but it’s fun to watch and joy to eat. In tako naprej.
Ash je, nenavadno, ženska poveljnica v srednjeveškem času, Burgundija, nekje 1450 / 70, rojena med najemniki, živela med njimi, zdaj najemnik tudi sama; roman se sicer začne kot dopisovanje med akademikom in njegovo potencialno založnico, akademik je namreč našel in prevedel nov snop pisanj o Ash, toda oba imata problem - dlje ko gresta v prevod, bolj jasno postaja, da določeni dogodki iz Ashinega življenja niso takšni, kot jih pozna zgodovina, več kot to, odkod Carthaga v tistem času?, Vizigoti?, glinasti golemi, ki funkcionirajo kot kuririji, ter “svetniški glas”, ki ga v trenutkih bitke lahko prikliče Ash, da ji pomaga s taktičnimi nasveti? (Da, knjiga se naslanja na legendo o Devici Orleanski.) In vse to bi zlahka bilo odmaknjeno na stran kot navadna srednjeveška fikcija, če ne bi pravkar nekje blizu Tunisa našli ostanke enega od teh golemov…
Še vedno imam težave z Maryjino odločitvijo, da način govora “prevaja” v modernega”; strinjam se, da tako osebe postanejo bolj žive, po drugi strani pa vsakič, ko Ash zakleje “Fuck”, vidim pred sabo moderno punkerko, kar me malenkost vrže iz tira. Malce jezikovne distance ne bi škodilo. Ampak to je najslabši del knjige; v večini primerov tedaj, ko se stvari začnejo odvijati, ne razmišljam o tem. In hej, kako se stvari odvijajo! Naglo, grobo, nepredvidljivo - in Ash je tako spicy karakter, ne ravno intelektualka, zato pa vročica od osebe, ki se nikoli ne preda - in, mimogrede, Mary ima cca tri diplome, med drugim prav iz vojskovanja (v srednjem veku? Ne pomnim.), tako da so njeni opisi okolja in bojevanja in opreme povsem na višku.
Od štirih knjig sem prebral prvo (v dveh popoldnevih). Ena od boljših mešanic ZFja in F; odličen material za film.
In tako naprej.
Moral bom nehati pisati sredi branja knjig. Malce neumno je. A kaj, ko se misel, da “moram nekomu povedati”, meša z mislijo, da tale blog itak ni bran - zadnja misel pa z mislijo, da če bi bil bran, bi jaz manj užival v pisanju - sklep pa je, da si lahko privoščim karkoli, in tako…
Še enkrat Emma: War of the Oaks je kot neka druga, fantazijska zgodba ob poslušanju soundtracka za Purple Rain; kot da sta Wendy in Lisa glavni junakinji, katerima pomaga - in se v eno od njiju zaljubi - Prince (najbolj pomemben vilinec v igri mu je namreč povsem podoben) ; “vilinski dvor” je oblečen kot The Revolution - in tu je Minneapolis, veliko glasbe, voženj z motorjem do jezer ob mestu, in obračun med good guys and bad guys v obliki koncerta, kjer kar slišim I Only Want To See You Standing In The Purple Rain in Baby I’m a Star. Aw, kot da bi bral osemdeseta, kako se odvijajo pred mano! Ponavljam, knjiga ni big deal, a prav tako ni povsem bosa, je pa “zabavna”. Tole bikovko še hočem brat.
In povsem na hitro, p.s.: včeraj gledal “na alter sceni” slavljeni Into the Wild Senna Penna - in ga ugasnil po pol ure. Naivna neumnost: kjer bi moral kazati, govori, kjer bi moral biti podroben, je Alkimistkovo splošen, ampak najbolj odbija glavni karakter in še bolj Pennovo slavljenje gimnazijske neumnosti - Penn bi jo očitno najraje proglasil za Jezusovsko modrost. Se pa strinjam, da bi fotografija in Wedder kot “pevec originalnih pesmi” morala biti vsaj nominirana za oskarja; in morda bi vsaj Wedder tudi moral kaj dobiti.
Howgh.
Berem War for the Oaks Emme Bull; pisateljico razglašajo kot utemeljetiljico “urbanega fantasyja”, neke vrste predhodnico tega, kar sicer še vedno počne Charles De Lint. Torej: življenje v mestu (po možnosti nekih kvazi alternativnih umetnikov), ki ga šokira pojava, videnje “nadnaravnega”, ponavadi vilinskega, če ne “domorodsko mitičnega” sveta. DeLint je relativno barven psiholog, katerega knjige so, nenavadno, najboljše, ko so epske - zadnje čase je sicer postal izredno new age cukran. Bullova gre skozi karakterje in njihove spremembe malce prehitro, zaplet se - vsaj za zdaj, sem na 100 strani od dobrih 300 - zdi bolj lokalne sorte, vendar dobro pozna svoje sočne ženske karakterje, njeni “vilinci” (kako naj prevedem Seelie Court?) pa so prav tako sočni in zelo zelo večstranski. Nobena stran v spopadu med njimi in njihovimi nasprotniki ni črno bela. Knjiga je izšla leta 1987, a se bere povsem “moderno”. Stvar branja za nedeljsko popoldne, ampak osvežilnega.
Zelazny. Zdaj vem: Sandman Neila Gaimana je najboljša zgodba, ki je Roger Zelazny ni napisal, in The Lord of Light najboljša knjiga, ki jo je napisal Zelazny, preden ni napisal Sandmana. Hočem reči, da vem, odkod je jemal Gaiman - iz Lord of Light, ne le nekatere ključne ideje, ampak tudi “atmosfero”; in Zelazny, čeprav ga je čudovito možno brati - tudi večkrat - ker je “moder”, poznavalski, in če bi to knjigo, sicer objavljeno 1968, nekod napisal sedaj, bi ga založba navsezadnje vzela kot “modernega pisca” - je morda le za centimeter preveč pitek. Ko gre po grlu, prevečkrat ne odmeva nikjer drugje; premalokrat se zatakne. In kljub temu - Zelazny je kralj. Brez njega…
V beležki imam po včerajšnji premieri napisane tri stavke, ampak še te bi lahko skrajšal v enega, ki se sicer najbolje sliši v angleščini: they deliver! Lahko bi shajal brez asociacij na Danikena…. lahko bi shajal zmernejšim realizmom… lahko bi shajal z več minutaže Karen Allen in Cate Blanchett… ampak karkoli bi sicer rekel proti filmu, je kot uriniranje proti vetru. Hoteli “smo” Indyja , in v bistvu je veliko večji čudež, kot se zdi, da nam ga je Spielberg bil sposoben poustvariti. Nostalgija, humor, Ford v formi, akcija, šund. There you go.
Všeč so mi slednji stavki iz recenzije za NT: “…ali rabimo o Irini Spalkov vedeti kaj več kot to, na kaj se ji dvigne zaradi magneta »prebujeni« rapir, ki nadomesti organ, ki bi ga rada imela? Ne. Prištejte podroben hommage desetletju in veličastno fotografijo, pa dobite »šund za sladokusce«. Steven Spielberg je uspel po tolikšnem času posneti brezčasno orgijo avanture, ki za originalom zaostaja le za centimeter svežine in za toliko scen, kolikokrat Indiana postane preveč podoben plastični lutki za preživetje česarkoli.”
There you go.